vreme

SRČNI MARATON ZA DOBER NAMEN

V mesecu marcu je koronavirus naša življenja postavil dobesedno na glavo. Omejil ja naš način dela, gibanja in druženja, vzel pa nam je tudi številne kulturne in športne prireditve. Meni in vsem tekačem je tako vzel tudi 40. jubilejni maraton Treh src v Radencih, ki bi se odvil 16.5.2020. Ker pa imamo v naši prelepi občini odlične pogoje za tek, ki se niso bistveno poslabšali zaradi uvedbe ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusne bolezni, sem ves čas lahko nemoteno trenirala in se naposled odločila, da maraton kljub »koroni« pretečem kar na tleh domače občine. Tako sem 16.5.2020 maraton pretekla v gozdu med Koreno in Vurberkom ali po domače v Borštu, kjer tudi sicer največ tečem oziroma treniram. V tem gozdu imam namreč natančno izmerjen en kilometer makadamske ceste, kar pomeni, da je za osvojitev maratonske razdalje potrebno 21 krat preteči to razdaljo v obeh smereh. Le 21 krat »sem in tja« in še malo (195 metrov), pa smo že na maratonski razdalji (42. 195km). Zelo preprosto, če ne kompliciraš.

Odločitev za to, da letos pretečem en maraton na tleh domače občine pa je bila toliko lažja, saj sem natanko to razdaljo v Borštu enkrat že pretekla, in sicer na velikonočno soboto 4.4.2015, ko sem se pripravljala na moj prvi tekmovalni maraton, ki sem ga nato 16.5.2015 pretekla v Radencih. Se pravi, točno pred petimi leti! Zaradi tega sem bila še bolj vesela in motivirana, da maraton v Borštu pretečem natanko ob peti obletnici svojega prvega uradno pretečenega maratona.

Naj vam na kratko opišem svoj maratonski dan (16.5.2020). Vstala sem ob peti uri. Na start v Boršt sem se odpeljala z avtom, ki je služil tudi kot postojanka za pijačo in garderobo. Za motivacijo sem si na avtu nastavila 21 storžev, pri čemer je en storž predstavljal dva kilometra teka. Ogrela sem se in telo se je začelo premikati, noge pa so gladko stekle. Kmalu po startu sta se oglasila cerkvena zvonova iz Vurberka in Korene, ki sta prebujala oblačno jutro in oznanjala, da je ura sedem. Zame velja zlato pravilo, da se dan po jutru pozna, zato sem še lažje začela teči. Nosila sem tudi »štartno številko« z napisom »SRČNI MARATON ZA DOBER NAMEN«. Prvi dve uri teka v gozdu nisem srečala žive duše. Opazovala sem le mogočna drevesa z ozelenelimi krošnjami in spomladansko cvetje. Spremljalo me je petje ptic, vonj bezga in poškropilo me je nekaj dežnih kapelj. Po vsaki vrnitvi k avtu (po vsakič pretečenih dveh kilometrih) sem lahko odvrgla en storž in bila vedno bližje cilju. Po dveh urah teka so v Boršt prišli trije navijači. Moj največji navijač in podpornik mož Vili ter prijatelja Martina in Tomaž, ki sta z mano odtekla 10 kilometrov (tj. med mojim 27. in 37. kilometrom). Srečala sem še šest sprehajalcev, ki so me prisrčno pozdravljali. V mislih sem si nenehno ponavljala, vsakič, ko odvržem en storž (vsakič, ko pretečem dva kilometra), vedno bližje cilju sem. Hitrost teka mi ni bila pomembna, ampak samo to, da pretečem vseh 42.195 km neprekinjeno. To mi je uspelo v 4-ih urah, 16-ih minutah in 36-ih sekundah.

Moje misli so bile med tekom pozitivne, saj sem tekla za DOBER NAMEN, zdrava srca in za zdravje vseh bolnih.

Pa ostanite zdravi!

Zg. Korena; 16.5.2020

Marija Brumen

 

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji