vreme

Islandija – Maraton Reykjavik in dopustovanje

Tako, kot vse lepe stvari prehitro minejo, je tudi najin dopust na Islandiji. Dopust sva planirala z namenom, da najprej odtečem v Reykjaviku maraton in nato še ostaneva nekaj dni, ki jih izkoristiva za potepanje in raziskovanje naravnih lepot. Pa ni šlo vse po načrtih. Maratona žal zaradi poškodbe nisem odtekla, je pa Borut odtekel polmaraton v času 1:39;16, kar je zadostovalo z 5. mesto v kategoriji. Za njegovo zdravstveno stanje, kakršno trenutno je, je to več kot odlično in prav ponosna sem nanj. Med tekom pa je tudi obujal spomine na svojo prvo in edino mednarodno zmago v maratonu prav tu v Reykjaviku davnega leta 1988.

Islandija se ne ponaša s čudeži arhitekture ali česa podobnega. Vse, kar je zanimivo, je narava. A ta je tako čarobno lepa, da ti zastane dih. To je dežela gejzirov, vulkanov, ledenikov, slapov, črnih plaž ter seveda konjev in ovac. Razen glavnega mesta Reykjavik je tu pa tam kakšen malo večji kraj (pri nas so še vasi večje), drugače pa posamezne in redko posejane kmetije, na katerih v času turistične sezone lahko dobiš prenočišče z zajtrkom. Seveda sva tudi to koristila. Pa ne zato, ker je dosti ceneje kot hotel. Zato, ker je nekaj posebnega in domačini so zelo prijazni in topli ljudje. Ni lepšega zbuditi se v soncu, pa tudi oditi spat, ko je sonce še na nebu. Zjutraj se prebuditi ob  pogledu na ovce in konje skozi okna, na katerih nikoli ni zaves. Ko želiš spati, si temo narediš tako, da okno zastreš  s temnim rolojem. Zdaj je poletje in turistična sezona na višku. Dnevi so dolgi, čeprav se že krajšajo. In ne znam si predstavljati, kaj ti ljudje počno pozimi, ko je skoraj ves dan temno. Pa to ni par dni ali tednov. Tako je skoraj polovico leta. Čeprav ima vsaka kmetija, vsaka hiša, ki jo vidiš in je tudi najbolj odmaknjena od glavne ceste in večjega kraja, vse, kar danes moderna tehnologija ponuja (elektriko, toplo vodo, TV, telefon, internet….) mora življenje biti presneto težko. Do prve trgovine imajo zelo daleč, prav tako do zdravstvene ustanove. Spala sva na kmetiji, kjer so imeli punčko staro okrog dve leti in v pričakovanju še enega otroka. Lastnica je bila mlada, prijazna in inteligentna. Jedilnico in kopalnico sva si delila z njimi. Vse je bilo čisto in užitek je bilo spati in nekaj ur gostovati pri njih. Borut je zjutraj vstal in šel teči po kolovozni cesti med pašniki, polnimi ovc in konjev. Na eni strani se je slišalo bučanje morja, ki je bilo oddaljeno kakšnih 500 m in na drugi strani so bili čisto blizu hribi in vulkan Eyjafjallajökull, ki je poznan po zadnjem izbruhu  aprila 2010.Takrat  je ohromil in povzročal nevšečnosti v letalskem prometu.  Ne moreš, da ne bi užival pri takšnem teku. To so doživetja, ki se ti usedejo v srce in tam ostanejo večno. In splača se to doživeti.

Štiri dni sva bila v glavnem mestu Reykjavik. Pred tekmo ne hodiš veliko okoli. In tega sva se tudi zdaj držala. Pa itak sva mesto že poznala, saj sva bila tu pred leti s turistično agencijo. A dan po tekmi sva imela rezerviran za relaksacijo. Z najetim avtom sva se odpeljala v Blue Lagoon (Modra laguna) in se relaksirala v vodi, kje je nebeško modre barve, ozračje je 12⁰ do 14⁰ C, voda med 35⁰ in 40⁰ C, v vodi polno silicijeve soli, kamnine naokrog pa črno črne. In kdo ne bi v takem ambientu užival???

Nato sva se z avtom malo odpeljala naokoli. Izposodila sva si mali avto. Zakaj bi velikega, ko pa je maksimalna hitrost, s katero lahko voziš na Islandiji, 90 km/h. In vsi se tega držijo. Počasi se voziš ure in ure in uživaš ob pogledih, ki ti jih ponuja narava, ki pa je čisto drugačna kot kjerkoli drugod po svetu. Promet je redek, čeprav je turistična sezona na vrhuncu. Obiskala sva kraje  kamor turistične agencije ne vozijo turistov, ker je potrebno včasih hoditi tudi kakšno uro, da prideš na željeno lokacijo. In splača se. Opazujeva, kako se kadi iz hribov in za kratek čas se ustaviva in opazujeva krater žuborečega blata. Povsod je ogromno geotermalnih vrelcev. Po kakšni uri hoje sva prišla do potoka, kjer je tekla voda, ki je  imela vsaj 35⁰do 40⁰ in ob nabrežju je bilo urejeno kopališče  Preoblečeva se v kopalke in uživava. Čeprav me boli noga in imam entezitis »stegenskih strun« in poškodbo »zadnjične mišice«, tega nisem smela zamuditi. Razmišljam… ali je to dobro za mojo poškodbo… in nato si rečem… kaj pa, če mi bo mogoče vse to pomagalo in bom potem, ko pridem domov, »zdrava kot riba«.  Opazujeva in poslušava kopalce in naenkrat slišiva, da se nekdo pogovarja slovensko. Pa jih nagovoriva in izmenjava par besed. Ugotovimo, da je to še ena maratonka iz Slovenije Nuša Stankovič, ki je odtekla svoj maraton in čas izboljšala za krepke pol ure. Kakšno naključje. Iskali smo se na maratonu in se nismo našli. Potem se pa čisto slučajno srečamo tam, kjer tega nihče ne pričakuje.

Med vožnjo sva se ustavljala kadarkoli sva želela in ko sva zagledala nekaj zares lepega. Ogledala sva si največje in najbolj atraktivne slapove, se sprehodila do roba ledenika in ledeniškega jezera, se ustavila v starem vikingškem  mest Vik, sprehodila po eni najlepših črnih plaž, opazovala ptice (pafine ali morske papige), ki gnezdijo v pečinah… enostavno povedano – uživalaaaaa…

Hitro, prehitro so minevali dnevi, ko sva se morala odpeljati do  letališča in odpotovati proti domu. Bilo je lepo, če bi lahko tekla, bi verjetno bilo še lepše. Splačalo se je vse to vsaj enkrat doživeti. No, ja – midva sva to dvakrat.

In po čem si bom še zapomnila Islandijo? Prepričala sem se, da je za mene najlepša in hkrati najdražja evropska država.  Vse, kar kupiš in koristiš, moraš obvezno deliti  s 3 ali 4, pa dobiš približno ceno tega pri nas.

Zato moji dragi – potujte in raziskujte svet. Uživajte v lepotah narave, ki jih ponujajo nam blizu predvsem skandinavske dežele. Oglejte si  čudesa arhitektur, ki jih ponujajo stara zgodovinska mesta. Opazujte običaje in navade ljudi, kjer koli po svetu se nahajate. Jaz pri vsem tem neizmerno uživam.

Za konec pa vam zaupam, da sem vedno najbolj srečna, ko se vrnem domov, ko se vrnem v svoj Maribor. Znam ceniti vse to, kar imam in kar živim. Vsak dan srečujem ogromno ljudi, ki so nezadovoljni, godrnjavi, češ oni že vedo, kako bi moralo biti… To so ljudje, ki samo gledajo slike in poslušajo medije ter dlje od Hrvaške in drugih sosednjih držav še niso bili.  Ne, ne gre nam slabo….. Še vedno ogromno ljudi po svetu živi v bedi, v revščini… in ko jih opazujem, sploh nimam občutka, da so »nesrečni«. Živijo svoje življenje »tukaj in zdaj« in sploh ne vedo, da bi lahko bilo drugače. Vse to sem doživela npr. v Indiji. Vedite, da tudi Amerika ni samo to kar vidimo na TV – blišč in sijaj… Toliko brezdomcev, kot jih vidiš na Manhattnu, je malo kje.

In Slovenci bi lahko živeli še bolje, če med nami ne bi bilo toliko nevoščljivosti, laži, obrekovanj, podtikovanj. Zato potujte, raziskujte in sami doživite vse, kar nam svet ponuja. Šele takrat se boste zavedali, kje živimo in kaj imamo.

Napisala: Helena Javornik

V Mariboru, dne 10. 9. 2017

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji