vreme

Vse poti vodijo v Rim

Ceste rimskega imperija so tesno povezovale oddaljene province s prestolnico. Povezovale so goste galske gozdove z grškimi mesti in naredile most med Evfratom in Rokavskim prelivom. Predvsem pa je bil zaradi njih skoraj vsak del cesarstva dostopen legijam, ki so širile oblast Rima. Od teh tlakovanih cest so se v rimske province vile  številne stranske poti. Zato je tudi nastal pregovor »Vse poti vodijo v Rim«.

Tudi mene je pot vodila v to večno mesto. Razlogov za to je bilo več. Ogledati si znamenitosti Rima in seveda pokukati v Baziliko Sv. Petra. Glavni razlog te poti pa je bil  preteči 23. Rimski maraton (42.195 m).

Na to pot se nas je podalo osemintrideset maratoncev iz cele Slovenije. V Ljubljani smo se zbrali 30. marca in z avtobusom nadaljevali pot do Rima. Vse skupaj je trajalo pet dni, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Vatikan je v soboto 1. aprila namenil mašo za vse maratonce in njihove družine. Malo me je skrbelo, kakšno bo vreme na dan maratona, saj so bili dnevi pred maratonom zelo vroči. Poleg tega so me tudi ogledi kar precej izmučili.

Start je bil v nedeljo 2. aprila ob deveti uri zjutraj. Več kot trinajst tisoč maratoncev iz celega sveta se je zbralo pred znamenitim rimskim Kolosejem. Vzdušje je bilo fantastično, a nad nami so se začeli zgrinjati črni oblaki in veter. Cilj, ki sem si ga zastavila, je bil slediti »zajčkom« s ciljnim časom tri ure in petinštirideset minut. Na četrtem kilometru nas je zajela močna ploha z grmenjem in strelami. Še nebo je zajokalo za mojo mamo, ki sem jo izgubila točno 2. aprila pred osmimi leti. Ta maraton sem namreč namenila samo njej v spomin.

Na trenutke mi je zatrepetala brada in oči niso bile mokre samo od pota in dežja. Cel maraton sem si čas krajšala z lepimi spomini na njo. Še vedno jo močno pogrešam, saj mama je samo ena in edina.

Moje noge so gladko tekle kljub številnim lužam in tlakovanim cestam. Želja je bila čim hitreje priti v cilj in kilometri so se zelo hitro nabirali. Na osemintridesetem kilometru trase so nas pričakali naši navijači in fotografi. Zastavljen tempo sem uspela zadržati ves čas in v cilj sem pritekla z novim osebnim rekordom: tri ure, štiriinštirideset minut in triindvajset sekund. Kako sem bila vesela! To je pomenilo enajsto mesto v kategoriji med ženskami starimi od 55 do 60 let. Tudi vsi ostali tekaški prijatelji so  brez problemov pretekli maratonsko razdaljo. Rezultatu primerno je bilo veselje v hotelu še pozno v noč na višku. Naslednje jutro po zajtrku nas je pot vodila proti domu. Ker tečem lahkotno,nevsiljivo in srčno iskreno, je za menoj še ena uspešna maratonska zgodba.

Marija Brumen

Zg. Korena, 23.4.2017

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji