vreme

Moj prvi maraton

marija4

Pred nekaj tedni sem v blogu Od hitre hoje do maratona opisala priprave na 35. Maraton treh src in danes z veseljem pišem o občutkih, ki me obdajajo vse od prihoda v cilj.

Bolj kot se je bližal 16. 5. 2015, bolj so bili prisotni mešani občutki in predvsem misel, kako kar najbolje premagati teh 42.195 m. Glede na to, da sem že krepko v petdsesetih, sem svojo odločitev o mojem podvigu zaupala tudi osebnemu zdravniku. Ob podpori, sem prejela še „klasičen nasvet“ poslušaj se in ne pretiravaj. Pri tem je treba omeniti, da moja krvna slika ni najboljša, vsekakor pa daleč od tiste idealne za dobre tekače. A če bi čakala na vsestransko idealne razmere, danes ne bi imela o čem pisati.

Ker sem se dobro počutila, me krvna slika ni preveč skrbela, a bila je priostna nekje v mislih, zlasti pa pri pripravi „tekaške strategije“, saj bi lahko s pretiravanjem kar hitro pozabila na prihod v cilj.

Zadnji teden pred maratonom sem tekla le dve krajši razdalji in še to počasi. Od srede do sobote sem poskrbela za kar maksimalno hidracijo (voda) ter dodobra izpraznila zaloge hrane (testetnine). Seveda ni šlo tudi ne brez sladkarij, čeprav jih ne jem ravno pogosto.

V petek sem že čutila močno napetost v mišicah, kar je bil dober znak, da so glikogenske zaloge pripravljene za maraton – madonca, te silne količine testenin pa ja niso smele iti v nič.

V zadnjem tednu sem si tudi privoščila več počitka ter daljši spanec.

In nato je nastopil tisti dan, sobota, 16. maj 2015!

Vstala sem ob 5. uri, vremenska napoved je tokrat držala in v skladu s tem je bilo vreme naravnost idealno. Vročina prejšnjih dni je popustila, kar je verjetno razveselilo prav vse tekače.

Po prihodu v Radence smo se s tekaškimi prijatelji zbrali na obvezni pijači. Kljub temu, da smo vsi po vrsti rekreativci (Helena je pri tem izvzeta) in smo uživali v utripu množične športne prireditve, se je med nami le čutila rahla nervoza. Obvezna kava, nato smo se počasi pričeli ogrevati in brž je bila ura 8:45, le še 15 minut do štarta.

Skupaj smo odšli v štartno-ciljni prostor ter se skladno s pripravljenostjo, razvrstili v cone. Ker pri prvem maratonu ni ravno dobro pretiravati, sem štartala iz cone s ciljnim časom 4 ure 30 minut.

Le še nekaj minut do štarta, adrenalin je naraščal in komaj sem čakala, da se prične. In se tudi je.

Prvih pet kilometrov sem tekla v množici, nato pa se je le-ta sprostila in bilo je res super teči.

Dlje kot sem tekla, bolje sem se počutila. Priv krog (prvih 21,095 km) sem odtekla točno po planu, brez vsakršnih posebnosti in kar je najpomembneje, super sem se počutila. V drugem krogu me je s kolesom spremljal moj življenjski sopotnik Vili, s katerim sva že 35 let nerazdružljiva. Že ta občutek, da je bil ob meni, ko zlasti v drugem krogu tečeš večinoma sam, mi je dal krila. Nekje na 30-em kilometru, sem našla tekaškega kolega, s katerim sva nato tekla do cilja – zgolj naključno je bil moj soimenjak – Marijan. Ker sva se oba odlično počutila, sva ves čas do cilja lepo klepetala. Spremljevalec na kolesu Vili pa je poskrbel za „catering“ in nama priskrbel banane, medtem ko sva pijačo dobila na okrepčevalnicah.

Organizatorji so tudi letos na polmaratonski (in maratonski) trasi poskrbeli za motivacijske table in mislim, da sem nekje na 35 km naletela na pravega: Če hočeš priti v nebesa, moraš skozi pekel. Malo sem dodala na plin. Seveda ni šlo tudi ne brez bolečin in počasi je začelo nagajati levo koleno. Kljub bolečinam je bil cilj vedno bliže in pri vstopu v 40-i kilometer so me oblile solze sreče in veselja, saj sem vedela, da so nebesa blizu.

Kot obljubljeno, sem v rondoju le dobrih 600 metrov pred ciljem močno pospešila in v cilj „prišprintala“, ura pa je pokazala čas 4 ure 22 minut in 16 sekund.

Z doseženim časom sem se uvrstila na 35. mesto med ženskami, v svoji kategoriji pa na 2. mesto.

Zastavljen cilj 4 ure in 30 minut je bil presežen, ob zavedanju, da sem imela še kar nekaj rezerve. Ampak, prvi maraton je bolj vprašanje občutkov, kot pa doseženega časa. No, in občutki v cilju (in še danes) so tako imenitni, da prvi tudi ne bo zadnji. Že čez nekaj mesecev se odpravljam na drugega. Več o tem pa kmalu. Aja, se mi pridružite?

Lep pozdrav im čim več tekaških kilometrov vam želim.

Marija Brumen

Zg. Korena, 21. 5. 2015

 

marija1

 

marija4

 

marija2

 

marija3

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji