vreme

Od hitre hoje do maratona

marija1Novoletna zaobljuba 1. 1. 2011, da bom začela malo teči, se je spremenila v redni tek, včasih celo rečem »tek moja norost«. Vse skupaj me je v štirih letih in pol pripeljalo tako daleč, da se pripravljam na tisti pravi maraton (dobrih 42 km), ki ga bom pretekla čez dober mesec v Radencih ( 35. Maraton treh src). V daljšem teku se mi ritem srca umiri, možgani se polnijo s kisikom, posledično bliskajo nove ideje, nove rešitve. Vsakodnevne težave izgubijo svoj pomen, kar naenkrat se zazdi, da ni nič pretežko, da je vse rešljivo. In res je tako!

Kako sploh začeti? Ker sem doma v Zg. Koreni, kjer je teren zelo razgiban, se je vse skupaj začelo s hitro hojo in zelo počasnimi teki do 30 minut. Odločila sem se, da bom začela počasi, ker pri teku se tudi počasi daleč pride (zelo pomembno). Vedno poslušam svoje telo, trenutno razpoloženje in se prepustim naravi – gozdu v katerem največ tečem.

Prvega pol leta nisem imela ne pravih tekaških copat, ne ure, ki bi mi merila srčni utrip in še ne vem kaj vse … S časom se nisem obremenjevala, tudi z razdaljo ne. Ura je bilo moje telo, ki mi je narekovalo tempo za večjo hitrost, dobro počutje pa motivacijo za daljše teke.

O udeležbi na maratonu nisem niti sanjala, kaj šele da bi bila na seznamu prijavljenih….

Na pobudo hčerke Jerneje in mojega največjega podpornika moža-Vilija sem se prvič udeležila 6. DM teka za ženske v ljubljanskem Tivoliju (5 km – čas 29min 47sek), od takrat se tega teka udeležujem redno, le da na daljši razdalji (10 km – ćas 49min 56sek). Nadaljevala sem s Tekom ob Dravi (5 km) in v jeseni z Ekomaratonom in Ljubljanskim maratonom.

V letu 2011 me je po vseh teh – zame velikih uspehih – obiskal še Abraham. Želje mojih najbližjih, prijateljev in znancev so bile ob nujnem zdravju še čim več pretečenih kilmetrov. Tudi v meni je bila tiha želja po več. Na koncu leta sem naredila osebno bilanco, ki je bila zelo uspešna in se odločila, da bom v letu 2012 poskusila s polmaratonsko razdaljo (dobrih 21 km).

Redni teki, planinarjenje in kolesarjenje so me pripeljali tako daleč, da sem v letu 2012 odtekla prvi polmaraton v Radencih (21 km – čas 2h 2min 39sek), kljub veliki vročini. Polmaraton sem v istem letu pretekla še na Ekomaratonu in na Ljubljanskem maratonu. V letu 2013 in 2014 so se stvari odvijale same od sebe z veseljem do teka, tako sem tudi izboljšala rezultat na polmaratonski razdalji za več kot 12 minut (Ekomaraton 2014  – čas 1h 49min 52sek, kar je tudi moj osebni rekord). Po 10 uspešno odtečenih polmaratonih je bilo potrebno pristopiti k realizaciji želje po maratonu.

Kako postati prava maratonka??? Ker sem po horoskopu škorpijonka, sem že po naravi zelo odločna, včasih prav trmasta. In ker sem prvi polmaraton pretekla v Radencih, je bil nekako logičen korak, da bo tudi moj prvi maraton v Radencih, ki je hkrati tudi najstarejši slovenski maraton. In tako sem se prijavila na 35. Maraton treh Src, ki bo v soboto, 16. maja 2015.

Treniram trikrat na teden. Do sedaj sem pretekla štiri daljše teke (več kot 33 km), zadnja razdalja je bila maratonska. Do danes, ko to pišem, sem v svoji kategoriji prijavljena edina (zgovorno!). Tudi sama se zavedam, da to ni šala … a kljub temu, pred sabo imam cilj, sem pripravljena in grem na pot – na maraton!

Do letošnjega leta nisem imela ne trenerja, ne tekaške družbe, saj rada tečem sama. V štirih letih sem pretekla čez 5000 km in se odločila, da poiščem tekaško družbo in strokovne nasvete in da seveda tudi sama pokažem kako tečem. Pri tem sta mi tako v strokovno podporo, kot tudi v motivacijo Helena Javornik in Borut Podgornik, ki pravita, da sem na pravi poti. Tako sem se tudi pridružila Tekaški vadbi v Mariboru, kjer tečem v dobri družbi in uživam.

Moj moto je » ZMOREM ČE HOČEM«. Ponovno se javim z blogom čez nekaj tednov, le da bom takrat že opisala občutke maratonke.

Lep tekaški pozdrav! 

Marija Brumen 

Zgornja Korena, 11. 4. 2015     

marija1

 

marija2

 

marija3                                           

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji