vreme

15. novembra 2017

Maraton je najdaljša tekaška atletska disciplina. Šteje za najtežjo  atletsko disciplino nasploh. To je panoga v spomin na zmagovalno bitko iz antične Grčije, kjer naj bi grški vojak tekel iz Maratona v Atene, oznanil » zmagali smo nad Perzijci »se zgrudil in umrl. Dolžina maratona sprva ni bila določena. Nekaj prvih olimpijskih maratonov je bilo dolgih okoli 40 kilometrov, približno toliko kot razdalja od Maratonskega polja do Aten.

Na olimpijskih igrah v Londonu leta 1908 je bila predvidena proga znova dolga približno 40 kilometrov, a sta kralj Edvard VII in kraljica Aleksandra želela, da je start pri gradu Windsor, kar je progo podaljšalo na 42 kilometrov. Kraljica je imela še eno željo, saj je hotela najboljši pogled na cilj, kar je pripomoglo h končni razdalji 42.195 kilometra. Tako je leta 1921 mednarodna atletska zveza (IAAF) sprejela kot uradno dolžino maratonske preizkušnje in še velja danes.

Tako je maratonsko razdaljo  » določila« angleška kraljeva družina.

V zadnjih letih smo priča neverjetnemu tekaškemu fenomenu. Vse več ljudi teče, maratonov je vedno več. Ljudje so tudi vse bolj ozaveščeni o zdravem načinu življenja.

 Kako tek vpliva na zdravje?

  • Tek je učinkovit za boljše psihofizično stanje in deluje kot zdravilo zoper depresijo.
  • Učinkovit je pri nižanju krvnega tlaka, saj pomaga pri ohranjanju elastičnosti arterij.
  • Tek vpliva na povečanje pljučne kapacitete,pljuča krepi in ohranja močna.
  • Tek krepi tudi srčno mišico in je dobra preventiva pri preprečevanju srčne kapi.
  • S tekom ostaja posameznik v formi,ohranja primerno telesno težo .

Še bi lahko naštevala iz lastnih izkušenj. Redno tečem sedem let dva do trikrat na teden. Pred Berlinskim maratonom sem kljub dobremu počutju obiskala osebnega zdravnika in kardiologa, ki nista imela pripomb na  moje dobro počutje. Tako sem na 44. BMW Berlinskem maratonu 24.9.2017, pretekla » kraljevo disciplino« v času 3 ure,37 minut in 44 sekund. Ko si del štirideset tisoč maratoncev iz celega sveta ,milijon  gledalcev ob trasi,pred tabo stojijo na startu  najhitrejši zemljani  je  emocije  res težko opisati.  Berlinski maraton slavi za najhitrejšega  od šestih največjih  na svetu. Od leta 2014 je na Berlinskem  maratonu tudi  nov  svetovni rekord.

Ko treniram mi ni pomemben čas za pretečene razdalje. Vedno sem  boljša od tistih, ki so doma na kavču. Sem zelo zadovoljna in hvaležna za vse kar lahko počnem pri teh letih.  S tem si ohranjam zdrav duh v zdravem telesu. Poizkusite! Le pogumno nikoli ni prepozno.

Marija Brumen!

Zg. Korena; 12.11.2017

 

 


11. septembra 2017

Tako, kot vse lepe stvari prehitro minejo, je tudi najin dopust na Islandiji. Dopust sva planirala z namenom, da najprej odtečem v Reykjaviku maraton in nato še ostaneva nekaj dni, ki jih izkoristiva za potepanje in raziskovanje naravnih lepot. Pa ni šlo vse po načrtih. Maratona žal zaradi poškodbe nisem odtekla, je pa Borut odtekel polmaraton v času 1:39;16, kar je zadostovalo z 5. mesto v kategoriji. Za njegovo zdravstveno stanje, kakršno trenutno je, je to več kot odlično in prav ponosna sem nanj. Med tekom pa je tudi obujal spomine na svojo prvo in edino mednarodno zmago v maratonu prav tu v Reykjaviku davnega leta 1988.

Islandija se ne ponaša s čudeži arhitekture ali česa podobnega. Vse, kar je zanimivo, je narava. A ta je tako čarobno lepa, da ti zastane dih. To je dežela gejzirov, vulkanov, ledenikov, slapov, črnih plaž ter seveda konjev in ovac. Razen glavnega mesta Reykjavik je tu pa tam kakšen malo večji kraj (pri nas so še vasi večje), drugače pa posamezne in redko posejane kmetije, na katerih v času turistične sezone lahko dobiš prenočišče z zajtrkom. Seveda sva tudi to koristila. Pa ne zato, ker je dosti ceneje kot hotel. Zato, ker je nekaj posebnega in domačini so zelo prijazni in topli ljudje. Ni lepšega zbuditi se v soncu, pa tudi oditi spat, ko je sonce še na nebu. Zjutraj se prebuditi ob  pogledu na ovce in konje skozi okna, na katerih nikoli ni zaves. Ko želiš spati, si temo narediš tako, da okno zastreš  s temnim rolojem. Zdaj je poletje in turistična sezona na višku. Dnevi so dolgi, čeprav se že krajšajo. In ne znam si predstavljati, kaj ti ljudje počno pozimi, ko je skoraj ves dan temno. Pa to ni par dni ali tednov. Tako je skoraj polovico leta. Čeprav ima vsaka kmetija, vsaka hiša, ki jo vidiš in je tudi najbolj odmaknjena od glavne ceste in večjega kraja, vse, kar danes moderna tehnologija ponuja (elektriko, toplo vodo, TV, telefon, internet….) mora življenje biti presneto težko. Do prve trgovine imajo zelo daleč, prav tako do zdravstvene ustanove. Spala sva na kmetiji, kjer so imeli punčko staro okrog dve leti in v pričakovanju še enega otroka. Lastnica je bila mlada, prijazna in inteligentna. Jedilnico in kopalnico sva si delila z njimi. Vse je bilo čisto in užitek je bilo spati in nekaj ur gostovati pri njih. Borut je zjutraj vstal in šel teči po kolovozni cesti med pašniki, polnimi ovc in konjev. Na eni strani se je slišalo bučanje morja, ki je bilo oddaljeno kakšnih 500 m in na drugi strani so bili čisto blizu hribi in vulkan Eyjafjallajökull, ki je poznan po zadnjem izbruhu  aprila 2010.Takrat  je ohromil in povzročal nevšečnosti v letalskem prometu.  Ne moreš, da ne bi užival pri takšnem teku. To so doživetja, ki se ti usedejo v srce in tam ostanejo večno. In splača se to doživeti.

Štiri dni sva bila v glavnem mestu Reykjavik. Pred tekmo ne hodiš veliko okoli. In tega sva se tudi zdaj držala. Pa itak sva mesto že poznala, saj sva bila tu pred leti s turistično agencijo. A dan po tekmi sva imela rezerviran za relaksacijo. Z najetim avtom sva se odpeljala v Blue Lagoon (Modra laguna) in se relaksirala v vodi, kje je nebeško modre barve, ozračje je 12⁰ do 14⁰ C, voda med 35⁰ in 40⁰ C, v vodi polno silicijeve soli, kamnine naokrog pa črno črne. In kdo ne bi v takem ambientu užival???

Nato sva se z avtom malo odpeljala naokoli. Izposodila sva si mali avto. Zakaj bi velikega, ko pa je maksimalna hitrost, s katero lahko voziš na Islandiji, 90 km/h. In vsi se tega držijo. Počasi se voziš ure in ure in uživaš ob pogledih, ki ti jih ponuja narava, ki pa je čisto drugačna kot kjerkoli drugod po svetu. Promet je redek, čeprav je turistična sezona na vrhuncu. Obiskala sva kraje  kamor turistične agencije ne vozijo turistov, ker je potrebno včasih hoditi tudi kakšno uro, da prideš na željeno lokacijo. In splača se. Opazujeva, kako se kadi iz hribov in za kratek čas se ustaviva in opazujeva krater žuborečega blata. Povsod je ogromno geotermalnih vrelcev. Po kakšni uri hoje sva prišla do potoka, kjer je tekla voda, ki je  imela vsaj 35⁰do 40⁰ in ob nabrežju je bilo urejeno kopališče  Preoblečeva se v kopalke in uživava. Čeprav me boli noga in imam entezitis »stegenskih strun« in poškodbo »zadnjične mišice«, tega nisem smela zamuditi. Razmišljam… ali je to dobro za mojo poškodbo… in nato si rečem… kaj pa, če mi bo mogoče vse to pomagalo in bom potem, ko pridem domov, »zdrava kot riba«.  Opazujeva in poslušava kopalce in naenkrat slišiva, da se nekdo pogovarja slovensko. Pa jih nagovoriva in izmenjava par besed. Ugotovimo, da je to še ena maratonka iz Slovenije Nuša Stankovič, ki je odtekla svoj maraton in čas izboljšala za krepke pol ure. Kakšno naključje. Iskali smo se na maratonu in se nismo našli. Potem se pa čisto slučajno srečamo tam, kjer tega nihče ne pričakuje.

Med vožnjo sva se ustavljala kadarkoli sva želela in ko sva zagledala nekaj zares lepega. Ogledala sva si največje in najbolj atraktivne slapove, se sprehodila do roba ledenika in ledeniškega jezera, se ustavila v starem vikingškem  mest Vik, sprehodila po eni najlepših črnih plaž, opazovala ptice (pafine ali morske papige), ki gnezdijo v pečinah… enostavno povedano – uživalaaaaa…

Hitro, prehitro so minevali dnevi, ko sva se morala odpeljati do  letališča in odpotovati proti domu. Bilo je lepo, če bi lahko tekla, bi verjetno bilo še lepše. Splačalo se je vse to vsaj enkrat doživeti. No, ja – midva sva to dvakrat.

In po čem si bom še zapomnila Islandijo? Prepričala sem se, da je za mene najlepša in hkrati najdražja evropska država.  Vse, kar kupiš in koristiš, moraš obvezno deliti  s 3 ali 4, pa dobiš približno ceno tega pri nas.

Zato moji dragi – potujte in raziskujte svet. Uživajte v lepotah narave, ki jih ponujajo nam blizu predvsem skandinavske dežele. Oglejte si  čudesa arhitektur, ki jih ponujajo stara zgodovinska mesta. Opazujte običaje in navade ljudi, kjer koli po svetu se nahajate. Jaz pri vsem tem neizmerno uživam.

Za konec pa vam zaupam, da sem vedno najbolj srečna, ko se vrnem domov, ko se vrnem v svoj Maribor. Znam ceniti vse to, kar imam in kar živim. Vsak dan srečujem ogromno ljudi, ki so nezadovoljni, godrnjavi, češ oni že vedo, kako bi moralo biti... To so ljudje, ki samo gledajo slike in poslušajo medije ter dlje od Hrvaške in drugih sosednjih držav še niso bili.  Ne, ne gre nam slabo….. Še vedno ogromno ljudi po svetu živi v bedi, v revščini… in ko jih opazujem, sploh nimam občutka, da so »nesrečni«. Živijo svoje življenje »tukaj in zdaj« in sploh ne vedo, da bi lahko bilo drugače. Vse to sem doživela npr. v Indiji. Vedite, da tudi Amerika ni samo to kar vidimo na TV – blišč in sijaj… Toliko brezdomcev, kot jih vidiš na Manhattnu, je malo kje.

In Slovenci bi lahko živeli še bolje, če med nami ne bi bilo toliko nevoščljivosti, laži, obrekovanj, podtikovanj. Zato potujte, raziskujte in sami doživite vse, kar nam svet ponuja. Šele takrat se boste zavedali, kje živimo in kaj imamo.

Napisala: Helena Javornik

V Mariboru, dne 10. 9. 2017


3. maja 2017

Ceste rimskega imperija so tesno povezovale oddaljene province s prestolnico. Povezovale so goste galske gozdove z grškimi mesti in naredile most med Evfratom in Rokavskim prelivom. Predvsem pa je bil zaradi njih skoraj vsak del cesarstva dostopen legijam, ki so širile oblast Rima. Od teh tlakovanih cest so se v rimske province vile  številne stranske poti. Zato je tudi nastal pregovor »Vse poti vodijo v Rim«.

Tudi mene je pot vodila v to večno mesto. Razlogov za to je bilo več. Ogledati si znamenitosti Rima in seveda pokukati v Baziliko Sv. Petra. Glavni razlog te poti pa je bil  preteči 23. Rimski maraton (42.195 m).

Na to pot se nas je podalo osemintrideset maratoncev iz cele Slovenije. V Ljubljani smo se zbrali 30. marca in z avtobusom nadaljevali pot do Rima. Vse skupaj je trajalo pet dni, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Vatikan je v soboto 1. aprila namenil mašo za vse maratonce in njihove družine. Malo me je skrbelo, kakšno bo vreme na dan maratona, saj so bili dnevi pred maratonom zelo vroči. Poleg tega so me tudi ogledi kar precej izmučili.

Start je bil v nedeljo 2. aprila ob deveti uri zjutraj. Več kot trinajst tisoč maratoncev iz celega sveta se je zbralo pred znamenitim rimskim Kolosejem. Vzdušje je bilo fantastično, a nad nami so se začeli zgrinjati črni oblaki in veter. Cilj, ki sem si ga zastavila, je bil slediti »zajčkom« s ciljnim časom tri ure in petinštirideset minut. Na četrtem kilometru nas je zajela močna ploha z grmenjem in strelami. Še nebo je zajokalo za mojo mamo, ki sem jo izgubila točno 2. aprila pred osmimi leti. Ta maraton sem namreč namenila samo njej v spomin.

Na trenutke mi je zatrepetala brada in oči niso bile mokre samo od pota in dežja. Cel maraton sem si čas krajšala z lepimi spomini na njo. Še vedno jo močno pogrešam, saj mama je samo ena in edina.

Moje noge so gladko tekle kljub številnim lužam in tlakovanim cestam. Želja je bila čim hitreje priti v cilj in kilometri so se zelo hitro nabirali. Na osemintridesetem kilometru trase so nas pričakali naši navijači in fotografi. Zastavljen tempo sem uspela zadržati ves čas in v cilj sem pritekla z novim osebnim rekordom: tri ure, štiriinštirideset minut in triindvajset sekund. Kako sem bila vesela! To je pomenilo enajsto mesto v kategoriji med ženskami starimi od 55 do 60 let. Tudi vsi ostali tekaški prijatelji so  brez problemov pretekli maratonsko razdaljo. Rezultatu primerno je bilo veselje v hotelu še pozno v noč na višku. Naslednje jutro po zajtrku nas je pot vodila proti domu. Ker tečem lahkotno,nevsiljivo in srčno iskreno, je za menoj še ena uspešna maratonska zgodba.

Marija Brumen

Zg. Korena, 23.4.2017


28. novembra 2016

Zaključek tekaške sezone se za marsikaterega tekača konča na največji Slovenski tekaški prireditvi, to je na Ljubljanskem maratonu. Tudi zame je bil to višek in zaključek tekaške sezone za  leto 2016. Udeležila sem se ga šestič po vrsti. Doslej sem tekla na pol maratonih (21.098m). Lani sem na pol maratonski razdalji dosegla tudi nov osebni rekord s časom ena ura šestinštirideset minut in devetintrideset sekund. Letos  pa sem se odločila teči na najdaljši – maratonski razdalji (42.195m), ki predstavlja neuresničljivo željo marsikateremu tekaču.

Med jesenskimi teki po naših hribih in gozdovih sem se odločila, da bo ta maraton imel poseben namen. Pretekla sem ga za vse tiste, ki ne morejo teči. Ko tečem, vedno srkam vase izjemno pozitivno energijo, saj tečem z veseljem in užitkom. Naj bo tekma ali trening, pretečene kilometre vedno nekomu namenim. Tokrat sem  posebej vseh 42.195m namenila prijatelju Petru Zajc, ki je bil malo pred Ljubljanskim maratonom operiran na hrbtenici. Ni  lepših občutkov, ko lahko kaj podarim ali naredim nekaj v dober namen. Kakšen privilegij, ki mi ga je podarila narava, saj tek je naravno gibanje.

V začetku oktobra sem še trenirala, potem malo počivala in že je prišel tisti dan 30.10.2016 in z njim 21. Ljubljanski maraton. Napoved vremenarjev je bila spodbudna. Rekla sem si: poskusila bom to izkoristiti. Zgodaj zjutraj sva se z možem Vilijem odpeljala v Ljubljano do hčerke Jerneje. Z velikimi željami vseh domačih, da mi uspe, sem čutila tudi malo napetosti. Po prihodu na start sem se umirila in se najprej dobro razgibala. Postavila sem se v cono, ki je ustrezala moji pripravljenosti. Pobožalo me je sonce in jesenske barve so mi dajale dodatno energijo za dober tek. Adrenalin se mi je širil po celem telesu. Nastajala je vedno večja gneča in začelo se je…

Ko smo tekli po Dunajski cesti mi je kar nekaj  tekaških prijateljev zaželelo srečno pot… Vedeli so kakšna naporna pot me čaka. Bila sem odločna. Rekla sem si: uspelo mi bo, saj tečem za tiste ki ne morejo… In odtekli so naprej. Jaz pa sem se komaj zadrževala, da ne bi začela prehitro. Za tako početje se na maratonu namreč drago plača z bolečinami ali s predčasnim odstopom.

Naenkrat sem bila pred Jernejinim blokom na Bratovševi ploščadi, kjer me je čakala z izotoničnim napitkom in velikim navijaškim duhom. »Dajmo mami, uspelo ti bo«. Veselo sem vzela napitek in odtekla naprej. Na naslednji okrepčevalnici sem morala vzeti lonček z vodo in seveda sem več polila kot spila, saj med tekom težko pijem iz lončka. Tudi to se še bo treba naučiti. Kilometri so tekli kot po maslu in polovička (21.098m) je bila za mano. Noge so bile čvrste, glava bistra, telo pa zravnano kot da bi pretekla le kakšen kilometer. Tu pa tam sem pogledala na uro in tempo je bil vedno enak. To je to! Odlično sem se počutila, še za humor sem imela čas. Na dvaindvajsetem kilometru me je čakal Vili z izotoničnim napotkom in gelom. Ob zavedanju, da treba dodajati energijo in vodo, sem na vsaki okrepčevalnici pila.

Med tekači velja pravilo, da se pravi maraton začne komaj po tridesetem kilometru, saj se šele takrat vidi, kdo je dejansko dobro pripravljen in bo imel dovolj energije do cilja. Sama sem se počutila odlično in noge so mi tekle tako, kot še nikoli do zdaj. Na osemintridesetem kilometru sem pogledala na uro in že videla novo zmago.

Izjemno se mi je vtisnil v spomin tek čez tro-mostovje v centru Ljubljane, saj so nas spodbujali številni navijači. Zahvalila sem se jim z močnim vriskom in dvigom rok,ter v šprintu odtekla proti cilju, ki je bil tako rekoč za ovinkom… Na modri preprogi v cilju sem poskakovala, jokala, vriskala in zdelo se mi je, da bi lahko še tekla in tekla in tekla. Dosegla pa sem tudi odličen čas. Ura mi je namreč pokazala tri ure devetinštirideset minut in pet sekund. V kategoriji med ženskami starimi od 55 do 60 let je to pomenilo tretje mesto, kar je zame kot rekreativno tekačico seveda briljantno. Lastni osebni rekord maratona sem izboljšala za dodatnih šest minut. Kako mi je to uspelo, še danes ne vem. Morda pa zato, ker tečem tudi za tiste, ki ne morejo, kar mi vliva dodatno energijo. 

Želim vam lep adventno-božični čas in SREČNO 2017.

Tekaški pozdrav!

Marija Brumen

 

marija-1

marija-2


22. maja 2016

dndesign_Maraton3src-457Nov maraton nova zgodba. To je zgodba o 36. Maratonu treh src, ki je bil 21.5.2016 v Radencih. V spominu bo ostal verjetno vsem tekačem, ki so se spopadali na različnih razdaljah v visoki vročini, posebej pa še maratoncem . Svoje pete smo brusili celo po sosednji Avstriji, saj smo štirikrat prečkali mejo naših sosedov. Še v posebnem spominu, pa bo 36. Maraton treh src verjetno ostal naši vaditeljici Tekaške vadbe v Mariboru,izjemni ženski , državni prvakinji v maratonu Heleni Javornik, ki je ob petdesetem rojstnem dnevu tekla petdeseti maraton z izjemnim časom 3:01:32. Vsi člani Tekaške vadbe v Mariboru ti še enkrat iskreno čestitamo za vse uspehe in ponosni smo , da smo lahko v tvoji družbi. BRAVO HELENA!!! 

V lep spomin in uspešno zgodbo o premagani maratonski razdalji bova zapisala tudi, tekaški prijatelj Darko Novak in moja malenkost. Lani sem prvič tekla maratonsko razdaljo na 35. Maratonu treh src, ki sem jo morala premagati v dveh krogih. Ob razpisu 36. Maratona treh src se je organizator odločil za spremembo proge, kar je bil nov izziv za udeležbo. Na naših tekaških druženjih smo se odločili, da nas gre čim več z Heleno .Z Darkom sva se dogovorila, da bi poskušala maraton preteči v cca štirih urah in lovila »zajčka » za ciljni čas štiri ure, a ga žal ni bilo. V štartno ciljnem prostoru sva se dogovorila, da bova »zajčka» kar sama in bova tekla skupaj. Že po nekaj kilometrih,ko so se mišice dobro segrele, sem začutila, da sva na pravi poti. Tempo je stekel, nekaj humorja in z sproščenostjo sva že bila v Avstriji. Takoj po odcepitvi polmaratoncev naju je pričakal »Vili cetering na kolesu«, ki naju je spremljal vse do cilja.

Zato razlogov za popuščanje tempa ni bilo. Točno sem vedela, kaj še naju čaka ,ker sem že traso poznala. Sončni žarki niso imeli usmiljenja,vedno bolj je bilo vroče. Med polji je dišalo po pšenici in bezgu. Imela vsa tudi nekaj tekaških kolegov, ki pa so po tridesetem kilometru začeli zaostajati. Midva sva se dobro počutila,skrbela sem, da nisva pozabila za hidracijo. Rekla sem Darku: pa kaj saj je še samo dvanajst kilometrov, skupaj bova zmogla . Tekla sva dobesedno v tandemu. »Vili cetering na kolesu« pa je delal z polno zmogljivostjo,kajti slišale so se že tudi sirene reševalcev, kar ni bilo preveč spodbudno. Reševalci so že imeli kar nekaj dela. V mislih sem imela samo to, da je vsak korak bližje cilju in da se dobro počutim. Zdelo se mi je da tečeva vedno hitreje, ker sva prehitevala izčrpane maratonce. Komaj sem čakala štirideseti kilometer, da ne bo več vzponov in gramozne ceste, ki me je najbolj zmotila, zaradi žuljev na prstih, ki jih je že nekaj bilo. V cilj sva pritekla nasmejana, zadovoljna in z dvignjenimi rokami. To pa zato, ker razdalje premagujeva z srcem. Čas na uri pa nama je pokazal 4:02:18. 

Zahvaljujeva se vsem tekaškim prijateljem, ki ste naju pričakali v cilju in nama čestitali. Ob pijači so bile nove ideje za novo zgodbo, ki bo v jeseni. A se nama mogoče pridružite? 

Bliža se čas počitnic, dopustov zato vam želim obilo užitkov med poletjem in uživajte v teku.

Življenje teče mi pa z njim. 

Tekaški pozdrav! 

Marija Brumen        

Zg. Korena; 22.5.2016


25. novembra 2015

V maju sem pisala na blogu o prvem maratonu in obljubila, da se javim čez nekaj mesecev, ko pretečem drugega. Na pobudo še vedno uspešne slovenske maratonke Helene Javornik sem se junija prijavila na 35. maraton v Španski Valencii. Helena mi je zaupala, da bo v Valencii tekla svoj 49. maraton in da je tam zelo lepo. In res je tako.

Čez poletne mesece sem trenirala kot običajno dvakrat včasih trikrat na teden. Teki so bili le nekoliko daljši. Vsako jutro pa že nekaj časa naredim nekaj vaj za moč ( trebušnjaki, sklece,počepi…).Odtekla sem tudi tri polmaratonske ( 21.095km) razdalje in tako dosegla nov osebni rekord na polmaratonu v Ljubljani 25. oktobra s časom 1ura 46 minut in 39 sekund. To je pomenilo v moji kategoriji odlično 16. mesto in odlično izhodišče za maraton v Valencii.

Preberi več...


21. maja 2015

marija4

Pred nekaj tedni sem v blogu Od hitre hoje do maratona opisala priprave na 35. Maraton treh src in danes z veseljem pišem o občutkih, ki me obdajajo vse od prihoda v cilj.

Bolj kot se je bližal 16. 5. 2015, bolj so bili prisotni mešani občutki in predvsem misel, kako kar najbolje premagati teh 42.195 m. Glede na to, da sem že krepko v petdsesetih, sem svojo odločitev o mojem podvigu zaupala tudi osebnemu zdravniku. Ob podpori, sem prejela še „klasičen nasvet“ poslušaj se in ne pretiravaj. Pri tem je treba omeniti, da moja krvna slika ni najboljša, vsekakor pa daleč od tiste idealne za dobre tekače. A če bi čakala na vsestransko idealne razmere, danes ne bi imela o čem pisati.

Preberi več...


28. aprila 2015

majdainbrane-600-x-450

V nedeljo 26. aprila 2015 sva se z Branetom udeležila 1. desetkilometrskega uličnega teka »Medulin Riviera« v Medulinu. 

Organizatorji so pripravili tekaško progo po prečudoviti obmorski Medulinski obali. Rada tečem po naravnih poteh. Moj smisel teka ni naravnan tekmovalno, zato sem na progi uživala in tek doživljala kot meditacijo, nagrado in hvaležnost, da lahko tečem in opazujem naravo. Tečem s srcem in z dušo in telo vzamem vedno s seboj. Del proge je bil speljan tudi skozi avtokamp, kjer sem podoživela nostalgične spomine na mojo z mlajšo hčerjo prvo šotorenje pred 15. leti pod mogočnimi borovci, ki so še danes obloženi s storži in nabiti z neizmerljivo in vabljivo življenjsko energijo. Oblaki so bili kot darilo, sonce pa, ker vem iz kakšnih sestavin je, sem si naredila sama. Bučeči morski valovi so bili moji gledalci, tekači moji super vzorniki in družabniki, morski zrak pa gorivo za moje mišice.

Preberi več...


11. aprila 2015

marija1Novoletna zaobljuba 1. 1. 2011, da bom začela malo teči, se je spremenila v redni tek, včasih celo rečem »tek moja norost«. Vse skupaj me je v štirih letih in pol pripeljalo tako daleč, da se pripravljam na tisti pravi maraton (dobrih 42 km), ki ga bom pretekla čez dober mesec v Radencih ( 35. Maraton treh src). V daljšem teku se mi ritem srca umiri, možgani se polnijo s kisikom, posledično bliskajo nove ideje, nove rešitve. Vsakodnevne težave izgubijo svoj pomen, kar naenkrat se zazdi, da ni nič pretežko, da je vse rešljivo. In res je tako!



Preberi več...


24. marca 2015

nina1V nedeljo,  22. 3. 2015 sem se udeležila polmaratona v Sežani. To je bil letos moj prvi (daljši) tek, ki sem ga zabeležila v svoj tekaški koledar. Nanj se nisem posebej pripravljala in zato je tudi rezultat bil temu primeren.

Torej, moj Mali kraški maraton je potekal nekako tako:



Preberi več...


aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji