vreme

Martinov maraton v Atenah

Martinovo ali god sv. Martina je dan, katerega pri nas praznujemo kot praznik vina. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. Ob tem praznovanju nam seveda na mizi ne manjka Martinova gos z mlinci.

Izhajam iz »Martinove družine«. Pradedek, dedek, oče, brat in nečakinja so Martini-a. To je družinski praznik v letu, ki ga še vedno praznujemo. V mojem otroštvu smo za Martinovo pospravljali zadnje poljske pridelke (korenje, repo). Povabljeni so bili vsi, ki so čez celo leto pomagali pri kmečkih opravilih. Zvečer so prišli vaški godci in plesalo se je do jutra. To so bili tisti stari, dobri časi….

V naši občini imamo tudi »patrona« sv. Martina v Dvorjanah. V tem času so številne prireditve, ki se jih rada udeležim ali na njih tudi sodelujem. Letos sem žal vse dogodke izpustila, saj sem na dan sv. Martina tekla klasični maraton (42,195 km) v Atenah.

V grške Atene smo odpotovali že v petek v zgodnjih jutranjih urah. V soboto smo si ogledali večje znamenitosti Aten, se aklimatizirali in dvignili startne številke. Po obilni testeninski večerji sem se hitro odpravila k počitku. Zajtrk na dan maratona je bil že ob peti uri. Po zajtrku smo se z avtobusom odpeljali na start maratona, ki je bil v starogrškem mestu Marathon. Od Aten cca 40 km. Cilj maratona pa je bil v Atenah na Olimpijskem stadionu Panathinaikon. To je bila moja najtežja in čustvena maratonska preizkušnja do sedaj. Premagati je bilo treba kar cca 410 višinskih metrov. Na 14 km smo tekli skozi letovišče Mati, kjer je letos julija požar pomoril 99 domačinov, med katerimi so bili tudi otroci. Mislim, da so nas tam pričakali prav vsi, ki so preživeli. Oblečeni so bili vsi enako. V črnih majicah, v rokah pa so držali črne balone in oljčne vejice. Tudi narava je bila črna od ostankov pogorišča. Navijali so tako močno, da težko opišem. Otroci so podarjali »petke » in oljčne vejice nam tekačem. Zelo, zelo čustveno…. ko mi je fantek podaril vejico oljke, mi je korak skoraj zastal, spreletel me je srh po telesu in oči so bile solzne. Nekaj časa sem jo imela v rokah, nato sem si jo zataknila za ruto, ki sem jo imela na glavi zaradi močnega sonca. Spremljalo me je samo to, da je ne smem izgubiti ali odvreči. Skrbno sem jo čuvala do cilja, doma pa pripela na trak medalje . Ta Martinov maraton je bil osmi po vrsti in je pustil v mojem srcu poseben pečat. Dobila sem tudi občutek: «zdaj sem prava maratonka«.

Podarjena oljčna vejica mi je dala moč in energijo za najtežji del maratona, ki je bil od 15-31 km. V cilj, sem pritekla z oljčno vejico upanja, da se vsem preživelim iz letovišča Mati, vsem tekačem, bolnim in vinogradnikom ne zgodi nič hudega. Za vse vrnjene »petke« otrokom, ostalim navijačem in za prehitevanje sotrpinov na najtežjem delu, sem maraton pretekla v treh urah, petinštiridesetih minutah in sedmih sekundah. To je bilo dovolj za peto mesto v kategoriji.

Pa na zdravje!

Zg. Korena; 14. 12. 2018

 

aktualno

termini

kontakt

partnerji

sponzorji